je bil ustanovljen 6. maja leta 1977. Prvi predsednik kluba je bil Teo Dreksler. Klub je deloval že nekoliko prej, v njem pa je rasel tudi rod mladih karatek, ki so posegale po najvišjih mestih na republiških tekmovanjih. To so bili Štefan Škrinjar, Marjan Medved, Boris Padar, Miran Babič, Ivan Dobaj, Franc Arnuš, Aleksandra Vokač, Danilo Ledinek, Nerio Vok in drugi. Nekoliko pozneje so izstopali še Stanko Gričnik, Adnan Sikirič in Miran Globevnik.Z novo izvoljenim odborom na rednem letnem občnem zboru leta 1980 se je klub preimenoval v Karate klub Boris Kidrič Maribor.
Karate klub Boris Kidrič Maribor
Predsednik kluba je bil Milan Podkrižnik, Danilo Šetar in Ivan Čendak pa sta s še nekaj sodelavci imela na skrbi organizacijo mednarodnih tekmovanj.
Ob številnih tekmovalcih in tekmovalkah je bliskovito rasel in se kalil novi rod mladih borcev, ki je v naslednjih letih v mladinski konkurenci krojil vrh slovenskega in jugoslovanskega karateja. Številni med njimi so bili člani mladinske reprezentance Slovenije in Jugoslavije, kot denimo Boris Šef, Miran Gorenc, Drago Škoda, Peter Majer, Marjan Greifoner, Mirko Jerenec, David Plošinjak, Bojan Porš, Zoran Melanšek, Dušan Zorman, Danilo in Boris Budja; to je bil prav gotovo najobetavnejši rod mladincev v takratni Jugoslaviji.Izkušnje iz leta 1977, ko je klub organiziral prvo tekmovanje za pokal Shotokana, so bile osnova, da si je odbor zastavil nove in bolj zahtevne cilje. Tako je bilo leta 1981 organizirano prvo mednarodno tekmovanje. Člansko ekipo Borisa Kidriča so okrepili Zdravko Romih, Safet Smajlovič in Drago Stupar.
Skupno je bilo organiziranih sedem turnirjev, z izjemo zadnjega, leta 1987, ki je bil v Slovenskih Konjicah, vsi v Mariboru. Na turnirjih so nastopile ekipe iz Italije, Francije, Avstrije, Madžarske, Švedske in Jugoslavije. Omeniti velja, da so nastopile tudi reprezentance Italije, Jugoslavije A in B, Nizozemske - ta je bila svetovna prvakinja - Avstrije in Slovenije. Ekipa Borisa Kidriča je vselej nastopila z dvema ekipama ali tremi. Zraven domačih ekip je na vseh turnirjih nastopila tudi nepozabna ekipa Astija s karate družino Rissone.
Vojko Prajnc, Vojko Puhar in predvsem novi rod tekmovalcev, kot so bili Robert Viraj, Zlatko Krajnčič, David Plošinjak, Vinko Nedelko, Anton Kos, Milan Krajnčič, Roland Petek, Željko Žukina, Iztok Lazar, Branko Kmetec so pomlajevali ekipo. V osemdesetih letih je bila uspešna tudi ženska ekipa, za katero so tekmovale Milena Greifoner, Tinka Dai, Vera Stefanciosa, Melita Koletnik, Janja Glogovac, Tatjana Nedelko in druge.Ekipa je na domačih in mednarodnih tekmovanjih presenečala z uspehi. Nekateri so trenirali dvakrat in celo trikrat na dan. Mesto v klubski ekipi je bilo potrebno izboriti na klubskih tekmovanjih. Leta 1984 je mladinska ekipa v Postojni osvojila republiško člansko prvenstvo, kar je bilo takrat prvovrstno presenečenje. Red, disciplina, volja, strokovno delo in odrekanje posameznikov je rodilo sadove. Kot slovenski ekipni prvak je ekipa nastopila v II. zvezni karate ligi in leta 1986 v končnici prvenstva v Skopju osvojila drugo mesto in si s tem v naslednji sezoni zagotovila nastop v I. zvezni karate ligi takratne Jugoslavije. V zadnjem krogu I. zvezne lige, leta 1987, je ob izredno dobro zrežiranem scenariju ekipa izpadla iz lige, vendar bogatejša za novo izkušnjo in s pogledom k novim izzivom. Poleg osvojitve naslova republiškega prvaka v letih 1987 in 1988 in osvojitve prvega mesta v II. zvezni ligi se je ekipi leta 1990 ponovno uspelo uvrstiti v I. zvezno ligo. Žal zaradi političnih razmer tekmovanje ni zaživelo. Člani ekipe so vsak po svoje in na svoj način našli življenjsko pot, kar je za klub pomenilo največjo prelomnico.Na rednem letnem občnem zboru leta 1991 se je karate klub Borisa Kidriča preimenoval in prevzel zelo obvezujoče ime WKSA Maribor (World Karate-do Shotokan Academy).
WKSA Maribor (World Karate-do Shotokan Academy Maribor)
Vsa leta se je v klubu izvajal piramidalni selektivni proces. Med rodovi nikoli ni prišlo do popolnega osipa. V prvih letih samostojne Slovenije so "eksplodirali" Iztok Štaus, Sebastjan Javoršek, Uroš Grah, Arman Kurtagič, Aleš Čehič, David Krajnc, Smiljan Hriberšek, Christian Kajtna, Marko Kostić, Tatjana Nedelko in drugi. Ekipa mladincev se je enakovredno kosala v članski konkurenci I. slovenske karate lige in bila vsa leta v njenem vrhu. Leta 1994 je ekipa v I. ligi samostojne Slovenije ponovno osvojila prvo mesto. V istem letu je Iztok Štaus na mladinskem evropskem prvenstvu v Madridu osvojil prvo kolajno v karateju za samostojno Slovenijo.V obdobju 25-letnega obstoja kluba se je karate predstavljal na različnih prireditvah, kot denimo na prireditvi Naša beseda, kakor tudi na akademijah, sodeloval pa je tudi v koreografiji predstav Opere, Baleta in Drame SNG Maribor. Člani kluba so aktivno sodelovali v predstavah Traviata, Hrestač, Kneginja čardaša, Bela roža, Človek iz Manche, Spartak, Faust, Hamlet, Carmen, Božanska komedija...Delovanje kluba je bilo vsa leta tesno povezano z imenom Ljubo Javoršek. Bil je tekmovalec, trener, organizator, menager, idejni in duhovni vodja v pravem pomenu besede. Leta 1997 je postal novi predsednik kluba WKSA Maribor, kluba, ki si je zastavil nove, višje cilje. Jubilej ob 20-letnici obstoja kluba smo proslavili v dvorani Tabor v Mariboru na poseben in nepozaben način.
Ostali smo najbolj pripadni in vztrajni. Karate-do je umetnost.
Iz zgodovine karateja
Gichin Funakoshi se je rodil leta 1868 v Shuri-ju na Okinawi. Kot otrok je imel dva zelo znana učitelja tedanjega časa. Vsak od njiju ga je učil različno borilno veščino. Yasatsune Azato ga je učil Shuri-te, Yasatsune Itosu pa Naha-te. S kombinacijo obeh stilov pa je nastal SHOTOKAN KARATE. Funakoshi-sensei je bil človek, ki je na japonsken uvedel karate. 1917 leta so ga prosili, da bi predstavil to borilno veščino na predstavitvi telesne izobrazbe, ki jo je sponzoriralo Ministrstvo za izobraževanje. Ponovno so ga povabili leta 1922 in za tem še enkrat, vendar je bila to že posebna predstava. Svojo veščino je namreč demontriral pred vladarjem in njegovo družino. Po tem se je Funakoshi odločil ostati na Japonskem ter učiti in predstavljati svojo veščino. Gichin Funakoshi je umrl leta 1957 v 88. letu starosti. Zraven tega, da je ustvaril Shotokan karate in ga predstavil na Japonskem in v svetu, je tudi napisal knjigo o karateju: Ryukyu Kempo: karate-do. Napisal je tudi mojstrsko delo Karate-do kyohan, žepno knjižico o Shotokanu in tudi svojo avtobiografijo Karate-do: moj način življenja. Ta dela in njegova veščina so primerna zapuščina za tega skromnega in blagega človeka.
Funakoshijeva življenska zgodba je zelo podobna številnim v svetu karateja. Začel je kot nemočen in bolehen deček šibkega zdravja. Starši so ga peljali k Itosu-ju v šolo karateja. S pomočjo zdravnika Tokashiki-ja, ki mu je predpisal določena zelišča, ki bi ga okrepila in s pomočjo Itosu-jevih navodil, se je Funakoshi hitro razcvetel. Postal je dober učenec in še z drugimi učitelji, kot so Arakaki in Matsumura, tudi ekspert in zelo discipliniran um. Ko se je leta 1922 končno prišel iz Okinawe na Japonsko, je živel med svojimi ljudmi v domu uradniških študentov v Suidobati v Tokiu. Živel je v majhni sobi zraven vhoda in podnevi, ko so bili študentje v učilnicah, čistil dom, ponoči pa jih je učil karateja. V kratkem času je zaslužil dovolj, da je odprl svojo prvo šolo v Meishojo-u. Nato je odprl šolo Shotokana v Meiro-u in končno dobil položaj, od koder je naprej pošiljal vrsto izrednih študentov, kot so Takagi Nakayama iz Nippon Karate kyokai, Yoshida iz Takudai, Obata iz Keioa, Noguchi iz Waseda-e in Otsuka, ustanovitelj Wado-ryu karateja. Funakoshi je na potovanjih po Japonskem, medtem ko je učil in demonstriral, vedno s seboj jemal Otsuko. Svet borilnih veščin na Japonskem, predvsem v zgodnjih 30 in zgodnjih 40 letih, je bil čas vzpona ultranacionalistov, ki so prezirali vsako nečisto veščino in jo imenovali za primitivno in divjaško. Funakoshi je ta predsodek prelomil in leta 1941 končno dosegel uradno priznanje karateja kot uradne borilne veščine. Seveda ni potrebno omeniti, da je na Japonskem cvetelo veliko karate klubov. Leta 1926 so začeli karate uvajati na Tokijski univerzi. Tri leta kasneje so ga na klubski ravni formalno organizirali trije učenci: Matsuda Katsuichi, Himotsu Kazumi in Nakachi K. Funakoshi je bil njihov učitelj. Karate klube je organiziral tudi na univerzi Keio in v Shichi-Tokudo, vojašnici na obrobju ozemlja, ki je spadalo k palači. Funakoshi je Shichi-Tokudo obiskoval vsak drugi dan in vedno ga je spremljal Otsuka, ki je bil tedaj že znan kot najboljši Funakoshin učenec na Japonskem. Otsukina najljubša kata je bila Naihanchi, ki jo je izvedel pred vladarjevo družino skupaj z nadarjenim Oshima-o, ki je izvedel Pinan kato (Heian). Nekega dne, ko je Otsuka učil na Shichi-Tokudo je Kogura, študent univerze Keio, ki je imel san-dan stopnjo (3. stopnja črnega pasu) v kendo-ju (japonsko sabljanje) vzel meč in napadel Otsuki. Drugi učenci so le opazovali, saj so menili, da se nihče ne upa bojevati proti Shinkeu (golemu rezilu) v rokah kendo mojstra. Otsuka je le hladno gledal Kogura-o in takoj, ko je ta naredil gib z mečem, ga je Otsuka zbil na tla. Ker je bilo to poplnoma nepričakovano, je potrdilo Otsukovo spretnost, pripomoglo pa tudi k nastanku Funakoshijeve filozofije, da je vadba kat bolj učinkovita v takih situacijah. Leta 1927 so trije možje - Miki, Bo in Hirayama ugotovili, da vadba kat ni dovolj in so poskusili uvesti jiyukumite (prosto borbo). Izumili so varovalna oblačila in uporabljali kendo maske na tekmah, da bi lahko uporabili full-contact.. Ko je Funakoshi izvedel o teh namerah, ki so po njegovem mnenju omalovaževali ugled karateja, je nehal obiskovati Shichi-Tokudo. Tako Funakoshi, kot njegov najboljši učenec Otsuka, nista nikoli več vstopila tja. Ko je Funakoshi prišel na celino Japonske, je s seboj prinesel 16 kat: 5 pinan, 3 naihanchi, kushanku dai, kushanku sho, seisan, patsai, wanshu, chinto, jutte in jion. Svoje učence je dolgo zadrževal, preden so prešli na naslednjo stopnjo.
Treningi s ponavljanjem so obrodili sadove-njegovi učenci so izvajali najbolj natančen in točen tip karateja. Jigoro Kano, ustanovitelj modernega judo-ja je nekoč povabil Funakoshija in Makoto Gima-o, da bi se predstavila v Kodokanu, ki je bil takrat še v Tomisaki. Približno sto ljudi si je ogledalo predstavo. Gima, ki se je v mladosti učil pri Yaba Kantsu na Okinawi, je izvedel naihanski shodan, Funakoshi pa koshokun (kushanku dai). Kanso sensei je predstavo opazoval in vprašal Funakoshija o tehnikah njegove veščine. Bil je namreč globoko impresioniran. Funakoshija in Gima-o je povabil na večerjo s tendon-om (riba in riž), med katero je pel in zbijal šale. Funakoshi je bil skromen človek. O ponižnosti je tudi predaval in živel v miru s seboj in svojimi prijatelji. Kadarkoli slišimo ime Gichin Funakoshi, nas asociira na podobo "Človek tao ali mali človek". Nekoč je neki učenec vprašal:"Kakšna je razlika me človekom tao in malim človekom?" Sensei mu je odgovoril: "Čisto preprosto! Ko mali člocvek doseže prvi dan (stopnjo), komaj čaka, da pride domov in na ves glas oznani, da je dosegel prvi dan. Ko bo dosegel drugi dan, bo splezal na streho in zkričal ljudem. Ko bo dosegel tretji dan bo skočil v svoj avtomobil in paradiral ter trobil po mestu, da bi vsem povedal, da je osvojil tretji dan."
Sensei nadaljuje:"Ko pa človek tao doseže prvi dan, bo sklonil glavo v znak hvaležnosti. Ko bo dosegel drugi dan, bo sklonil glavo in ramena. Ko bo dosegel tretji dan, se bo sklonil v pasu in tiho odšel ob steni, da ga ljudje ne bi opazili."
Funakoshi je bil človek tao. Ni povdarjal ali poveličeval tekmovanja, podiral rekordo ali prvenstev. Pozornost je usmerjal na posameznikovo samoizpolnitev. Verjel je v navadno dostojnost in spoštovanje, ki ga človek dolguje sočloveku. Bil je mojster mojstrov.
